Saturday, 9 August 2014

Kuhanje

Ker je od objave na tem blogu preteklo že par Nilov, sem se končno spet zbrcala in začela s pisanjem malih neumnosti. Kaj bom zakuhala tokrat?
Končno smo dobili malo poletja, jaz pa cele dneve delam in se smilim sama sebi, zato počasi dobivam ideje za raznorazne načine kratkočasenja, saj me knjiga ( študijska, da se razume) ne privlači kaj dosti, za karkoli, kjer je potrebna koncentracija, pa sem manj koristna kot štrigula. Mja, trla baba lan da joj prodje dan je nekje najbližji opis mojega vikenda. Zato sem se ob pregledovanju obilice kuharskih videov in branju neštetih blogov, kjer sem ponavadi ugotavljala, da itak doma nimam niti kuharske opreme, kot se spodobi, kaj šele kaj specialnega ( no, mikser imam trenutno doma dva dni, ni bil še v uporabi, bo pa razbremenil metlico :)) ugotovila, da mi v bistvu kljub pomanjkanju volje za iskanje recepta in kaj šele sledenju recepture še vedno hrana nekako uspe, ker se držim svojih preverjenih receptur kot pijanec plota. 

Pa začnimo s kuhanjem. Prvi nasvet je: pijte vino, ko kuhate. Zakaj? Ker v kuharskih oddajah ljudje, ki pijejo vino manj govorijo in mi grejo malo manj na živce. Pa zato, ker si potem malo manj živčen kuhar. IN ker je poletje in je hidracija pomembna, pozimi pa zato, da te ne zebe, jeseni, da se zdi manj turobno in spomladi, ker se ptički in čebelice ženijo, in to se zdi precej ok izgovor za pitje. Oh, pa še zato, da je vedno odprto vino v hladilniku. 


Ne bom pisala točnega recepta, bom pa malo zapisala, kaj in kako kuham jaz. 


Rižote in omake. Kako točno to paše skupaj? Z lepo osnovo! Sama sem huda nasprotnica sveže čebule in česna v vseh oblikah ( ne, ne moti me smrad, ampak okus... sploh tistih nedomačih proizvodov, ki se zdijo kot.... nekaj smrdečega, ki peče, ko ješ in... fuj, ne maram. Domače je malce drugačna zgodba, se pa še vseeno rada ognem. Samo v eni obliki pa je čebula nekaj najboljšega na svetu. Čebula, ki se popolnoma razpusti. 

Prvi kozarec vina mora biti že davno končan od trenutka, ko se je čebula dotaknila le rahlo razgrete ponve z malo olja (vseeno kakšnega, saj se "cmari" na malem ognju, je pa odlična s kokosovim oljem, za tiste petičneže, ki se ne bojijo holesterola, pa z malo masla... ) , kjer se je podružila še z lepim ščepom soli. To ji pomaga, da postekleni in kasneje popolnoma izgine. Priznam, da tega nasveta od očeta nisem nikoli upoštevala, ampak... Na starejša leta me je srečala pamet in to, da cenim nasvet starejših in modrejših, in to dejansko deluje... 
No, ob 15-20minutah maltretiranja čebule jo dobrodušno zalijemo z enim lepim kozarcem belega vina ( za vse navdušence nad Cougar Town, ne TISTIM kozarcem, ampak lepo, deci, dva, kar ga še ni šlo v usta :)) . Če gre za rižoto, naj se prej lepo še malo podruži rižek ( nekje polovico časa čebule), če pa omaka, naj se prej popeče meso. Jum!
Kako naprej? Počakaj, da se vino pokuha in izgubi okus, ti pa popiješ še kozarček ali dva rujnega, potem pa hop v lonec z zelenjavo in ostalimi sestavinami, ne pozabi pa še na začimbe.

Za prvi kuharski nasvet naj bo dovolj, če pa komu doma ostaja domača zelenjava, pa se lepo priporočam.

No comments:

Post a Comment