Wednesday, 14 November 2012

Zadnje čase se vse zaostruje in slabša. Svetle točke življenja vse bolj postajajo redke. Apatija prevzema vse več ljudi, molk in beda pa nas spremljata na ulicah, za stenami stanovanj, počasi pa zavzema tudi internet. Ja, tudi mali virtualni svet ni več zatočišče pred tem. Kriza ni več vsakdanja tema, saj je to prežvečeno. Počasi postaja vsakdanja tema lakota, ki je postala preveč razširjena, da bi lahko še naprej ostala skrivnost. Počasi sta revščina in lakota tisto, kar je bilo včasih počitnice in zabave. Nezaposlenost je postala bolj pogosta kot zaposlenost, pomanjkanje časa počasi nadomešča strmenje v steno, saj ni več svetlega cilja. Socialna država, ki to ni. Država, ki obljublja vse, ostanejo pa male drobtine in zategovanje pasu na tistih, ki so zadnji, ki bi resno lahko kaj naredili glede tega. Začarana spirala uperjena navzdol, ki ji ni videti konca. Vsi si želimo odrešitve. Kruha in iger smo deležni, slepila so nam na voljo vsak dan. Mali škandali, ki pretresejo naša drago malo deželo, so odlična tema za obiranje ob kavi ali na klopi v parku. Afrika in njena beda in žalost se zdita tema, ki jih začenjamo doživljati doma, na svojem pragu. Pa ne, da ni bilo vedno tako, a sedaj je to postalo preblizu, šlo je čez mejo naše intime.

Moti me naša apatičnost. Moti me neangažiranost mladih. Moti me lakota. Moti me revščina. Moti me brezup. Moti me nezmožnost izbire. Moti me idealistični razkol. Moti me spor. Moti me, da je skrb otrok, ali bodo jutri jedli ali ne. Moti me gledanje istih obrazov na oblasti odkar pomnim. Moti me zaskrbljenost, ki kot črn oblak visi nad vsemi nami.




Rada bi stopila naprej. Rada bi pretrgala ta brezup. Rada bi, da bi vsi imeli brezskrbno otroštvo, toplo posteljo, streho nad glavo in ljubeče starše. Rada bi, da bi se nekaj spremenilo. Rada bi, da bi se uvidelo, da brez povezanosti ljudi ne bo spremembe. Rada bi, da bi lahko pomagala komu. Rada bi, da bi ljudje odšli spat brez skrbi, kaj bo jutri s službo in ali jim bo čez mesec ostalo dovolj denarja, da bodo otroku plačali malico.



Vem, da se to ne bo spremenilo čez noč. Vidim pa moč v ljudeh, ki vedo, da se je vredno boriti. Ljudem, katerih ideje so nesebične in še v teh težkih časih spreminjajo svet na bolje. In vsi vemo, da so te spremembe nujne. Vsak lahko hitro primakne svoj lonček. Ste kdaj videli otroka, ki riše risbico, ter jo pokloni nekomu? Malenkost, ki jim že z malim hvala da vedeti, da so misli nekoga ušle vsaj za sekundo drugam. Kaj pa je ekvivalent risbice pri odraslih? Kaj nematerialnega nam lahko podari popoln tujec, da nas razveseli? Nasmeh? Pozdrav?



Dajmo, stopimo skupaj in se zavejmo, da smo za določene stvari krivi sami in da odgovornost zase ni dovolj. Da apatija in sovraštvo nista tisto, kar bo rešilo vse skupaj. Da smo sposobni več. Da lahko pomagamo.